Bolečina v hrbtu, tako močna, da sem se v postelji komaj prevalil na bok. Za to sem potreboval deset, petnajst minut. Res počasi sem se zvalil na tla in po vseh štirih privlekel do stranišča. Tam me je čakal nemogoča naloga, šlo je za borbo med bolečino v hrbtu in naraščajočim pritiskom v mehurju…..
Kako je to mogoče, da sem se jaz, športnik, ki se podi za žogo, kolesari in teče maratone, čez noč spremenil v kobacajočega odraslega. Bil sem nemočen obupan…Je bil kriv napačen gib pri igranju odbojke prejšnji dan? Danes vem da je bilo več kot le to.
Če me je do AEQ metode® pripeljala poškodba, me danes v resnici najbolj motivira stalen napredek in globina metode. Učenje se nikoli ne neha. In najbolj sem napredoval, ko sem sem se učil tako od učitelja, kot od sošolcev in svojih učencev. Naučil sem se umiriti in zavestno pozornost usmeril v gib, enostaven gib kot je nežen potisk pete v tla. Potrebo po naporu in iskanju svojih meja v bolečini pa sem zamenjal s pridobivanjem in vračanjem nadzora nad gibanjem in iskanjem prijetnih občutkov v svojem telesu.
Pridobljeno znanje koristno povezujem s svojimi dosedanjimi izkušnjami iz športa, službe, svoje družbe in družine. Hkrati mi pridobljeno znanje pomaga urejati odnose in moje delovanje na teh istih področjih. Viden napredek pri meni, v moji družini in pri mojih učencih me motivira, da z izobraževanjem nadaljujem in pridobljeno znanje prenašam na druge.