Med somatskimi pristopi lahko najdemo številne razlike in seveda mnoge skupne točke. To je razumljivo, saj pri sodobnih somatskih pristopih praviloma avtorji ne skrivajo na kaj se naslanjajo, oziroma iz česa izhajajo. Poudarjajo zgolj pomembnost stalnega razvoja, napredka in odprtosti somatike. Zato sem se v prvem delu pisanja tega sestavka usmeril predvsem v iskanje vsebine, kjer so pristopi povezani. Oziroma vsebino, pri kateri je razvoj enega pristopa omogočil razvoj drugega. Moje trenutno razumevanje sem skušal strniti v spodnji sestavek.
Učitelj klinične somatike je usmerjen v odpravo senzorno motorne amnezije in povečanja zavedanja pri učencu, učitelj sodobnega somatskega pristopa pa učenca uči z zmanjšanjem senzorno motorne amnezije in povečanjem zavedanja spremeniti vedenje (odnosi, čustvena zrelost, dihanje, ipd.). Ali zapisano drugače, kar je za klinično somatiko cilj (goal), je za sodobne somatske pristope orodje (means) oziroma pripomoček.
Hkrati želim, da se to razume, da sodobni somatski pristopi nadaljujejo ali dopolnjujejo, kar je klinična somatika začela. Zapisano drugače, celo nekateri učitelji klinične somatike aktivno prispevajo k razvoju novih pristopov in načinov učenja. Kot naprimer dodajanje področja čustev ali pa kvantne biologije. Ključno se mi zdi poudariti, kako pomembno je drugačno razumevanje odprave SMA in namena njene odprave. To razumevanje pa omogoča novim somatskim pristopom nadaljnji razvoj v širino in globino.
Pri prebiranju del Hanne in drugih avtorjev se moramo zavedati, da knjige, transkripte in članke že beremo skozi prizmo razumevanja pridobljenega znanja, ki nam je dostopno danes. Na posameznih delih seveda lahko prepoznamo, kje je bilo takratno razumevanje. Zanimivo je že, da je Thomas Hanna popačenje dihanja razumel kot posledico popačene drže, a izpostavil bom njegov zapis, v katerem lahko prepoznamo zgoraj opisan pristop. Namreč po tem, ko bomo odpravili SMA bomo stanje le še vzdrževali.
After you have mastered bodily control, you will arrive at a new stage of your Somatic Exercises: maintenance of your sensory-motor control. You must preserve what you have learned as a normal and permanent aspect of your bodily habits without any loss or erosion due to the daily stresses to which you may be subjected. While the learning stage requires patient attention, the maintenance stage requires only a short time each day to reinforce what you have learned. [Thomas Hanna, »Somatics Reawakening the mind’s control of movement, flexibility, and health«, Cambridge: Da Capo Press, 1988]
Prav v razumevanju travme in bolezni zaradi prilagoditve, se je iskalo nove odgovore in vsebine. Tako se je omogočilo podpreti rešitve za trajno odpravo težav, podprte z ustrezno razlago. Učenec tako ni prepuščen samemu sebi, da se spoprime s spremembami v občutenju od znotraj in od zunaj. Če temu ni kos, se na poti ne bo ustavil ali vrnil nazaj, temveč bo z uporabo somatskih pristopov nadaljeval z učenjem.
Izpostavil bi še razmišljanje Mosheja Feldenkraisa, ki je Hanno vpeljal v svet somatike in na katerega dognanja se je Hanna pomembno naslonil. Feldenkreis namreč razmišlja, da bo novim generacijam lažje, saj da jim bo prihranjeno trpljenje. Tu lahko prepoznamo pomemben razkorak nad prepoznavanjem vpliva podzavesti, kot ga razumemo pri sodobnih somatskih pristopih in vplivi področja sodobne psihologije in psihoterapije.
This process is now understood in many quarters. Already the present growing generation is spared much futile suffering and shows signs of greater emotional stability, With healthier and saner teachers and moralists the future generations have a good chance offorming a happier disposition altogether. [Moshe Feldenkreis, »Body and Mature Behaviour«, New York: Eighth
Printing, 1981]
Oba predhodnika sta bila kot akademika vešča pisanja strokovnih člankov, del in knjig. Zanimivo je, da sta eden kot fizik in drugi kot filozof velik del časa posvetila študiju nevrologije. Je pa iz njunih del razvidno, da sta uporabila pri tem teoretičen pristop. V teoriji in rezultatih raziskav drugih sta iskala potrditev svojih dognanj in hipotez. Kako zahtevno je ideje in dognanja dokazati z empiričnim pristopom je možno videti pri »očetu« stresa Hansu Selye, ki je po več letih eksperimentalnega in raziskovalnega dela tudi prešel v izvajanje predavanj in pisanje knjig. Seveda danes obstajajo številne raziskave in številni strokovni članki, ki potrjujejo pozitivne vplive somatike. Zato na tem mestu dodajam strokovni vir, članek, v katerem je Eleanor Criswell Hanna, ena od začetnic Somatske Psihologije, zbrala bibliografijo raziskav s področja somatike in somatske psihologije. V uvodu je zapisala:
Many years ago when Somatics magazine was young, it occurred to me that it would be valuable to collect and publish research article references in Somatics magazine that were relevant to the different somatics disciplines to encourage the development of the field. There were next to no studies devoted to Somatics itself, but there were many studies devoted to the
elements of somatic practices. Somatics is a multidisciplinary field. It builds on the research findings from many fields, such as anatomy, physiology, neurophysiology, psychology, dance, biomechanics, and education. [Eleanor Criswell Hanna, »Somatics Reasearch Bibliography: Working Tool for Somatics and Somatic Psychology«, Novato:International Journal of Transpersonal Studies, 2020].
Iskanje podobnosti, vzporednic in razlik z branjem tekstov nam omogoči en pogled, možno je tudi primerjati zapise in razlage, ki izhajajo iz sodobnih somatskih pristopov in na primer zapise in razlage v knjigi učenke Tomasa Hanne Sureshe Hill – zadnje knjige so iz leta 2015. Lahko pa pri uporabi razumevanja uporabimo bolj pristop, ki izhaja iz novih praks. Primerjamo lahko kakšna vprašanja so Hanni postavljali njegovi učenci z vprašanji, ki nam jih danes postavljajo naši učenci. Tako so lahko vprašanja najprej usmerjena v način izvajanja gibov, v razumevanje mišičnega tonusa, daljšanja in krajšanja mišic. Kasneje pa prav zaradi vsebin podanih s sodobnimi somatskimi pristopi učenci preidejo na vprašanja, kako SMA vpliva na njihovo vedenje, zakaj so razvili SMA in tako vedenje, kako ga odpraviti. Razlika je zelo velika, rezultati pa zagotavljajo trajnejšo spremembo stanja in omogočajo rast in napredek. Hkrati pa so pokazatelj nivoja znanja učitelja in njegove sposobnosti prenosa tega znanja na učence.
Hkrati sem, na podlagi tega razmisleka, mnenja, da je poznavanje začetkov somatike in klinične somatike za vsakega učitelja novih somatskih pristopov pomembno. Pomaga mu razumeti, kje na poti učenja se nahaja sam in kje njegovi učenci. Namreč začetno usmerjenost v sproščanje mišične napetosti in izboljševanje počutja z izvajanjem vaj je točka kjer začnemo. Do kam bomo prišli pa je pomembno tako od sposobnosti in stopnje razvoja učitelja, kot pripravljenosti učenca. In vprašanja, ki nam jih učenci postavljajo, nam pomagajo razumeti, do kje s svojim znanjem uspemo pri njih prodreti.
Hkrati moramo iskati slepe pege, teme, ki jih učenci z nami ne odpirajo. Tako kot so med drugo svetovno vojno angleški inženirji do-razvijali letala. Popravili so dele, ki so bili na letalih, ki so se vrnila celi. Sklepali so, da se tista letala, ki so bila zadeta v te dele, se niso vrnila. Enako je pri nas samih, če so teme nedotaknjene, nenaslovljene in na njih ne bomo delali, se jih izogibali, bomo sami padli, ko bomo zadeti. Pa naj bo to pri delu z učencem ali v življenju.
Somatski učitelj na začetku doseže, da se učenec bolj zaveda svojih občutkov. Kasneje pa učitelj z vpeljavo novih somatskih pristopov usmerja pozornost tudi na dogajanje v okolici, ki ga učenec zazna in občuti ter se nanj čustveno odzove. Učencu pomaga, da svoje odzive in vedenje analizira in ovrednoti. Lahko bi rekel (zelo poenostavljeno), da je somatski učitelj težko z učencem 24/7, učitelj novih somatskih pristopov pa s pravilnim usmerjanjem pozornosti učenca na občutenje znotraj in zunaj some lahko nanj deluje od znotraj tudi takrat, ko ni pri njem ali z njim. Postopoma pa učencu omogoči, da samostojno hodi po tej poti.
V zaključku bi rad izpostavil, da sem zgoraj opisal, kako sam razumem vsebinsko jedro sodobnih somatskih pristopov. Sam ga vidim, čutim in razumem tako, da s pomočjo odprave SMA, sprostitvijo zakrčenosti, povečanjem zavedanja skozi izboljšano propriocepcijo in interocepcijo lahko izboljšamo svoje vedenje, dihanje, spanje, čustveno zrelost. Tako mi ti pristopi pomagajo pri osebni rasti, individualnem ali skupinskem delu z učenci, pa tudi v službi ali na družinskem srečanju.
Če uporabim startupovski žargon, prav v zapisanem vidim ključne elemente, ki omogočajo pivotiranje oziroma prilagajanje potrebam učencev. To je v današnjem času izrednega pomena. Namreč vse skupaj se spreminja zelo hitro. V času, ko sta Hanna in Feldenkreis lahko pisala knjige, so imela podjetja razvojne cikle za nove produkte in storitve dolge več desetletji. V povrečju je bila življenska doba produktov dolga 75 let. V obdobju po letu 1990 so je to skrajšalo na 15 let in v zadnjem obdobju se je skrajšalo že na 7 let. S tem da so se, razvojni cikli (potreba po prilagoditvi produktov) od leta 2018 s štirih let do leta 2020 skrajšali že na 2-3 leta.
[Dr. Nadya Zhexembayeva, »Stop Calling it Innovation«, Youtube: The Innovation
Cafe, 2021]
Trend povečevanja hitrosti je jasen in zato sem mnenja, da je v tem obdobju za sodobne somatske pristope pomembneje (ne pa edino pomembno), da se ustrezno razvijajo in prilagajajo. Pravzaprav nam sodobni somatski pristopi omogočajo, da smo dovolj sproščeni, kar je predpogoj za kreativnost. S tem pa smo se zmožni učinkovito prilagajati ter odzivati na stalne in hitre spremembe v družbi. Tako širino razumem kot prilagajanje uporabe teh pristopov, za naslavljanje izzivov družbe (dihanje, šport, spanje,..). Njihov razvoj v globino pa omogoča kvalitetnejšo odpravo SMA, oziroma je nujno potreben, saj je SMA vedno močnejša in globlja.