Kaj me je vodilo pri učenju do sedaj? Kaj me je motiviralo? Kdaj sem najbolj napredoval?
Še kako dobro se spomnim, kako sem se učil metati žogo na koš. Bil sem samouk, tako da sem večino dosegel z opazovanjem drugih in posnemanjem. Seveda je bilo potrebno nešteto ponovitev meta na koš, ampak dobro se spomnim, kako sem poizkusil različno postaviti žogo na dlan, pa stopiti bolj in manj narazen. Največkrat sem poizkusil posnemati predhodni uspešen met, od tega kako sem prijel žogo, do počepa in položaja nog. Uf, koliko časa sem lahko prebil na igrišču. Kasneje, ko mi je šlo veliko bolje sem se naučil metati tudi z levo roko, pa v miže. To mi je pomagalo, da sem bil uspešnejši pri običajnih situacijah, ki so bile enostavnejše, manj kompleksne. Še danes lahko zadanem prosti met z zaprtimi očmi ali levo roko. Torej učenje prinaša neko trajno znanje. Se pa z leti omeji njegova raba. Prav radovednost, ki me je gnala na začetku, me pri košarki spremlja še danes. Seveda predvsem pri igri, kjer se še vedno učim kako prilagoditi igro mojim trenutnim sposobnostim.
Pri inštruiranju sem zanimivo uspel prepoznati kje se učencu zatika. Šel sem nekaj korakov nazaj, k osnovam, sem rad rekel. Jih osvežil in z enostavnimi nalogami učenca uspel naučiti osnov ter mu pomagal pridobiti prepotrebno samozavest in zanimanje za nadaljnje učenje.
Pomen pravega učitelja
Ob študiranju tematike učenja pa sem šel še enkrat preko mojega učenja plavanja prostega sloga pred dvajsetimi leti. Plavati sem se želel naučiti, ker sem se nameraval preizkusiti v triatlonu, pa mi plavanje ni šlo. Najprej sem poizkušal sam in preko video posnetkov. Šlo je počasi, napredek ni prinašal prave vzpodbude. Rezultat je bil glede na vloženo delo zelo slab. Vse se je spremenilo, ko sem se odločil poiskati učitelja in se pridružil skupinskemu učenju plavanja. Pravi pristop in skupinska dinamika sta bili pravi recept za uspešno napredovanje.
Kompleksno razdeliti na manjše sklope
Zavestna pozornost je bila ključna, saj se napake pri plavanju potencirajo in so opazne precej hitreje kot na primer pri teku ali hoji. Pozornost na gibanje in dihanje je bila zelo pomembna, ključni pa so bili prav koraki oziroma pristop učitelja, ki so sledili. Kompleksnost gibanja je učitelj močno poenostavil. S pomočjo plavalne deske in plovcev med nogami smo se ločeno učili gibov nog, pa gibov rok in dihanja. Tako smo zavestno pozornost usmeril na posamezne gibe in jih dobro osvojili. Tudi namen vaj je bil jasen, izboljšati gibanje noge, izboljšati pravilnost zamaha z roko. Učitelj je dodal tudi vaje, s katerimi smo upočasnili izvajanje gibanja in izboljšali občutek za plovnost. Vaje in gibi so bili dovolj poenostavljeni, da so mi omogočili napredek pri učenju. Še takole ob pisanju dobim mravljince, ko se spomnim tistega prvega občutka učinkovitega drsenja po vodi.
Raznolikost dela učenje zanimivo
Z vajami, ki so bile namenjene posameznim sklopom nam je učitelj postavil tudi omejitve in preprečil, da smo zaradi prevelike kompleksnosti gibanja tako padli v učinkovitosti gibanja, da plavanje ni izgledalo kot pretepanja z vodo in borba za preživetje. Prav neverjetno je bilo koliko različnih vaj ali pa različne vrste izvedb se je lahko učitelj domislil. Prav zato je bilo tako zanimivo in prav nič dolgočasno, stalno je uspel držati našo pozornost. Pravilno tempirani počitki pa so nam pomagali, da smo osvestili in do popolnosti dojeli naučeno.
Somatika in kako sem stopil na pod stalnega napredka
Pri somatiki pa je precej drugače, s čim podobnim se pred tem še nisem srečal. Prav stalno učenje mi pomaga pridobivati novo znanje in mi pomaga pri boljšem razumevanju do sedaj naučenega tudi na drugih področjih. Tudi pri prepoznavanju tega.
Če me je do somatike pripeljala poškodba, me v resnici najbolj motivira stalen napredek in globina somatskih pristopov. Učenje se nikoli ne neha. In najbolj sem napredoval, ko sem sem se učil od ne le od učitelja, temveč tudi od sošolcev, se umiril in zavestno pozornost usmeril v gib, enostaven gib kot je nežen potisk pete v tla. Potrebo po naporu in iskanju svojih meja v bolečini pa zamenjal s pridobivanjem in vračanjem nadzora nad gibanjem in iskanjem občutkov v svojem telesu.
Učenje in raziskovanje z izvajanjem somatskih vaj
Pravo učenje skozi somatske vaje predstavlja pot. Pot na kateri izvajamo vaje ter z njimi znova in znova, vsakič nekoliko drugače, raziskujemo. Lahko si za cilj postavimo, da vaje izvedemo bolj gladko, prijetneje, nadzorovano – učinkoviteje ali pa da zgolj nekaj spoznamo. Vse našteto je mogoče le če imamo dovolj časa, zadostno pozornost in primerno energijo.
Nepozorno izvajanje vaje je trening in ne učenje
To lahko prevedemo na katerokoli aktivnost v našem življenju. Na primer učenje kitare. Če želimo napredovati in pridobivati novo znanje, si moramo za učenje nameniti dovolj časa, imeti dovolj energije in se učenju posvetiti z dovolj pozornosti. Pritisk prsta ali prstov leve roke na struno(e) mora biti na pravem mestu vratu kitare, s primerno močjo in ob pravem času/trenutku, vse skupaj mora biti koordinirano z desno roko vse skupaj pa mora odražati na primer notni zapis. Če želimo biti pri tem vedno bolj učinkoviti in uspešni, moramo gibe ponoviti velikokrat, a le z zavestnim izvajanjem naš napredek odraža vloženo energijo in čas. Nepozorno izvajanje vaj je trening, ki poteka na silo, po nepotrebnem preveč pritiskamo na strune in prej utrudimo roke. Podre se koordinacija med levo in desno roko. Pravo učenje pomeni iskanje najprimernejšega pritiska na strune, pa učinkovitega prehoda iz enega položaja roke in prstov v drugega. Pri učenju neštetokrat naredimo napako, ki jo slišimo ali vidimo. Marsikdo to čuti kot neuspeh in frustracijo, nekateri zato prenehajo z učenjem. Primerno razumevanje učenja temelji na razumevanju, da se učimo iz napak. Napaka nas vodi v razmislek, kako naslednjič nekaj narediti drugače. Pomembno je razumeti, da miselni tok usmerimo v doseganje rezultatov, še primernejši izraz je v pridobivanje izkušenj (op. rezultati oziroma zamenjevanje rezultata s končnim ciljem danes ljudi prehitro vodi v trening in pretirano povečevanje obremenitve). Pridobljene izkušnje predstavljajo osnovo za nadaljnje učenje, spreminjanje in izboljševanje.
Pomen pozornosti, energije in časa
Pozornost, energija in čas so ključni za uspešno učenje. Premalo časa pomeni počasnejši napredek, še pomembnejše je razmerje med energijo in pozornostjo. Pomanjkanje energije ali celo utrujenost imata za posledico izostanek pozornosti. Vaja in učenje ne bosta učinkovita, kljub temu, da smo jima namenili dovolj časa. Pomanjkanje pozornosti pa ima lahko za posledico tudi pretirano porabo energije pri vaji (preidemo v trening, tekmovalnost in pretiran dvig obremenitve) ali pa nezavedno izvajanje gibov, preko katerih ne napredujemo (preidemo v mehanično ali rutinsko izvajanje gibov).
Poleg pomanjkanja časa, energije in pozornosti je danes pomembna ovira pomanjkanje pravega, dolgoročnega učenja. Naučiti se želimo na hitro instantno, učimo se preveč na široko in posledično pavšalno, površno. Zato moramo razumeti, da le preko dolgoročnega učenja dosežemo primeren napredek. Pa naj bo to pri poglabljanju odnosov, raziskovanju, branju. Izvajanje somatskih vaj (in preko njih se naučimo enako doseči tudi na drugih področjih) ima za cilj tudi zmanjševanje porabe energije – cilj je kako gib narediti učinkoviteje, bolj nadzorovano – to pa je možno le tako, da vložimo v izvajanje vaj več časa in pozornosti (znanja). Naj bo cilj vsak dan malo bolje. Življenje je rutina in zavedanje, da lahko v takšni rutini spremenimo ogromno, če del rutine izvajamo vsak dan malo bolje, je neprecenljivo.
Vaje nam hkrati kažejo, kakšni smo do sebe, kako delamo in delujemo. Na začetku morda sami niti nimamo občutka ali vaje delamo na silo ali hitro. To na začetku opazi učitelj, cilj je, da vi to občutite in zaznate sami. Prav občutki in odzivi telesa med izvajanjem vaj pripomorejo k temu, da se preko njih naučimo zaznati in še lažje prepoznati občutke pri vsakodnevnih aktivnostih.
Lastna izkušnja
Preko izvajanja vaj sem sam veliko bolj spoznal, da se v službi pretirano utrudim. Vaj popoldan za razliko od zjutraj nisem uspel v celoti izvesti z zadostno pozornostjo. Na začetku sem vaje zato delal zjutraj, kasneje oziroma šele v zadnjem obdobju pa sem jih začel izvajati tudi popoldan. Ne vedno, mi pa vedno pogosteje že uspe, da tekom dneva prihranim dovolj energije, da lahko popoldan ohranim pozornost pri izvajanju vaj in tudi drugih aktivnosti. Nisem razdražljiv in vzkipljiv. Energijo prihranim tako zaradi učinkovitejšega izvajanja dela/nalog, kot zaradi opuščanja nepotrebnih.
Poleg tega sem preko izvajanja vaj uspel najprej odpraviti nepotrebne napetosti v telesu. Seveda sem bil daleč od tega, da sem razumel zakaj do njih prihaja, to se učim še danes. Mi je pa sprostitev omogočila bolje zaznati, kdaj se napetosti zopet pojavijo, pri kakšnih aktivnostih in v kakšnih situacijah. Preko pridobljenega znanja lažje ocenim ali je takšna aktivacija situaciji primerna. Vzpodbudno je, da je pridobljeno znanje moč uporabiti v doma, v službi, pri športnih aktivnostih ali pri pogovoru s prijatelji. Počasi se zavedaš kakšen si v določenem stanju, kako se vedeš, kakšne besede uporabljaš in kako izgledaš – preko opazovanja lahko lažje in bolje oceniš druge ljudi in učinkoviteje vstopaš v odnose, pogovore in sodelovanje.