Bolečina v hrbtu, tako močna, da sem se v postelji komaj prevalil na bok. Za to sem potreboval deset, petnajst minut. Res počasi sem se zvalil na tla in po vseh štirih privlekel do stranišča. Tam me je čakal nemogoča naloga, šlo je za borbo med bolečino v hrbtu in naraščajočim pritiskom v mehurju…..
Kako je to mogoče, da sem se jaz, športnik, ki se podi za žogo, kolesari in teče, čez noč spremenil v kobacajočega odraslega. Bil sem nemočen obupan…Je bil kriv napačen gib pri igranju odbojke prejšnji dan? Danes vem da je bilo več kot le to.
Proces je bil precej daljši in je bil posledica izgube urejenosti zaradi zmanjšane vloge učenja. Ta me je pripeljala do večjega nereda pri daljšanju in krajšanju mišic, ki sodelujejo pri gibanju. Temu rečemo senzorno motorična amnezija – SMA. Zaradi izgube urejenosti, se nam zmanjšuje kompleksnost gibanja. Postajamo okorni, trdi, gibanje je naporno. Vse kot posledica zmanjšanega občutenja lastnega telesa in nadzora nad njim. Tako nekaterih mišic sploh ne čutimo več in se posledično ne zavedamo, da so stalno skrčene. Spet drugih ne znamo več uporabiti. Tako vedno več dela prevzema manj mišic, ki so bolj obremenjene. S tem je delovanje telesa neučinkovito.
Ravno nasprotno smo v fazi razvoja priča povečevanju urejenosti našega gibanja, ki vključuje krajšanje in daljšanje mišic. To predstavlja enega od temeljev povečevanja kompleksnosti našega sistema v fazi razvoja. Kot otroci gibe izvajamo, ko smo nanje pripravljeni. Pri tem nas vodi radovednost in postopno povečevanje znanja. Nikoli pri tem ne pretiravamo, bolečini se izognemo. Za učenje imamo dovolj časa in energije.
Pri meni se je SMA najprej odrazila v zakrčenosti in negibljivosti medenice, ki se jo je najbolj opazilo pri hoji. Namesto sproščene elegantne hoje in gibanja iz medenice, sem se pri hoji pozibaval levo desno kot medved. Temu primeren je bil neučinkovit tudi tek, v primerjavi z ostalimi tekači sem imel pogostejše težave z bolečinami v kolenih in kolkih. Stopala namreč pri hoji in teku niso prišla pod telo, s tem pa so bile obremenitve na sklepe veliko večje.
Kasneje sem imel pogosteje trd in zakrčen vrat, glava je bila vedno nekoliko pred telesom in ni lahkotno počivala na vratu. To pa se je stopnjevalo z občasnimi bolečinami v ledvenem delu, ki so prerasle v stalne, pika na i pa je bil zdrs diska v ledvenem delu. Sistem je postal neurejen do te mere, da nisem bil več zmožen hoje po dveh nogah, temveč sem se plazil po vseh štirih. Otežene so mi bile osnovne življenjske funkcije. Slabo sem spal, zaradi bolečin pri prebavi sem manj jedel in shujšal.
Če je bila prvotna neurejenost predvsem posledica zadrževanja jeze in pogostega občutka krivde, se je kasneje neurejenosti stopnjevala zaradi stalnega stresa v službi, prekomernega dela, pomanjkanja spanja in v prostem času pretiravanja s telesno aktivnostjo. Stalno zmanjševanje zavedanja sebe in svojega telesa se je odrazilo v povečevanju tonusa mišic. S tem pa sem svoje gibanje izvajal vedno bolj neučinkovito. Poleg tega sem zaradi senzorne amnezije iskal vedno večji in močnejši stimulus mišic in pri telesni aktivnosti pretiraval ter se dodatno izčrpaval.
Takšno stanje sem skozi učenje gibanja, ki sem ga izvajal z več občutka in nadzora, izboljšal. S pomočjo somatskih vaj je moje gibanje spet postalo bolj urejeno in učinkovito. Uspel sem zmanjšati nered in povečati kompleksnost sistema. Gibanje in izvajanje aktivnosti je postalo prijetno in mi predstavlja veselje in užitek. Dosedanji rezultati učenja in izvajanja vaj mi predstavljajo vzpodbudo za nadaljevanje učenja in radovednega raziskovanja. Začel sem se učiti stvari, za katere že kot mladostnik nisem imel časa in pozornosti.